Človek se vsega navadi,
ob tem pa svoj okus pozabi.
Nekako ohromi,
čeprav si tega ne želi.

V biti ostaja isti,
po miru hrepeni.
Nadzor nad vsem okoli,
mu spati ne pusti.

Kako bi si preprosto,
vsak lahko olajšal pot.
Nas na videz je premnogo,
a se najdemo nekod.

Ni temu mestu imena,
vsak ga prepozna.
V prsih ga spominja,
z ljubeznijo igra.

Tudi tega je navajen,
zgolj pa redko si pusti,
da čutil bi resnično,
kako srce žari.

Ti