Pot k detektivu,

pot s čelado,

pot,

obdana z nevretenčarji,

in

nastopnicah moje noge,

moji koraki,

moji čevlji,

brez vezalk,

vezalke brez nogavic,

nogavice brez glave,

na glavi,

na stopnicah si zvijem gleženj,

gleženj brez stopnic,

na stopinji brez snega padem preko stopnic,

ne vidim,

polomim si noge,

noge brez rokavic,

ne vidim stopnic,

čudno,

stopnic sploh ni,

padam, 

letim,

si polomom vse kosti,

gledam kost ubogo,

izgubil sem pod kolenom nogo,

nad komolcem levo roko,

gledam za goro visoko,

za goro brez vsebine,

kjer socialne libertine,

kjer,

mastijo se skomine,

v skominah,

v moji roki,

ki jo grizejo ubogi,

z mnimi uboga služničad,

jaz pa tam,

pohabljen, mlad,

na stopnicah gimnazije,

pod klopjo anomalije,

za vogalom galerije,

ki jo nek (..) pokrije,

jaz pa,

noga in koraki,

so koraki,

so nevidni,

lačna deca,

uboge roke,

jaz pa......iz neke čudne moke,

si napravim nog lepo,

jo zašijem in umijem,

jo prebarvam in skrtačim,

ves vesel za sabo vlačim,

lačen sem,

brez levkocitov,

na pročelju,

v prvi loži,

noga gomazi po koži,

na kateri je kvadratov,

krogov, črtic, advokatov,

grem nazaj,

prebirat bele,

bom prebral,

bodo vesele,

a stopnice izpuhtele,

v smetnjaku mrgolele,

pred začetkom vzpenjače,

ko sem si nacufal hlače,

saj je vse izmišljeno,

kam naj svojo dam nogo.

mladi umetnik