bila je

potreba

po zapisu,

zdaj gre bolj za prisilo,

vendarle za dobrovoljno prisilo

iz katere se bo že kaj izvilo.

v pričakovanju se težje kaj spomniš,

saj je napetost vzpostavljena

in zaseda vse monitorje v glavi.

daleč od tega, da bi bila računalnik,

četudi si kak ukaz verjetno lahko dam.

pa sem spet pri tem, da sem si zaukazala pisati

in evo,

že izgubljam besede

tjavendan

in kaj malo mi je mar,

zabava pa me,

mar mi je, maram

izražanje in ubesedovanje,

iz tišine niča ustvarjati

in postopno poglabljati

nič,

ga pretvarjati v

več

in spet stisniti mednožje,

rep.

Lucija Lila Tratnik