Lopata sameva, pisalna miza tudi.

Po trgovinah se police šibijo od artiklov za oblačenje,

zaprto je za potrošnike in prah se že počasi nabira.

Hodim mimo in se umikam ljudem, ki so

morebiti kužni ali pa sem morda že okužena jaz,

čeprav so me še včeraj pregledali pred vhodom

ko sem šla v zdravstveni dom po zdravila in so

mi zatrjevali da je z menoj vse v redu.

Dan je tihi in po ulici hodim sama s psom,

kot da sva dva iz kraljevine in so spraznili

celo pot. Čakam in čakam da virus mine

in kar ne morem dočakati, ko pa sem že

doma tako kot da je vsaki novi dan nedelja.

Morda jutri bo drugače in bo konec virusa,

ki me je priklenil v sobo.

Smrt tiho gre

ne pušča živih ljudi

nemo pokoplje.

IŽ-lev