Skozi krošnjo drevesa,
vajenega močnih neurij,
sijejo topli sončni žarki.
Še tako onesnažena reka
nosi v sebi moč, da se očisti.
Ponuja mi kamenčke.
Drobne, vendar dragocene.
Pobiram jih in sestavljam mozaik.
Veje so se odlomile, zlomile,
zdaj ležijo na tleh.
A niso nekoristne.
Brez njih ne bi
ne videla
ne čutila toplote
največjega ognja.
- Špela Ličen
Čestitke k pesmi, ki nas vabi k vejicam, kamenčkom in veliki naravi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: spela96
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!