Zopet se znašla je sredi križišča, 

kam naj zavije, ne najde poguma. 

Nemočno stoji, brez mnenja, stališča, 

ona, ujetnica, lastnega uma. 

Jo glava tolaži naj nič ne skrbi,

sploh ne podvomi, želi si verjeti. 

Tesnoba v telesu, srce jo boli, 

lažje kot vstati, oči je zapreti. 

A vedno bolj tesne stene so uma,

potrka na vrata kruta resnica. 

Želi si rešitve, doze poguma, 

sama zdaj sebi postati zdravnica. 

S pepela vstane nova oseba, 

odvrgla je spone družbe kostuma. 

Svobodno zajadra v slogu galeba, 

nič več ujetnica lastnega uma. 

Bor