Občutek, ko si prepoln vsega in misliš, da boš počil, ali občutek ko si prazen, ko v sebi ne čutiš več ničesar? Ali morda oboje naenkrat?

Okus neuspeha, ali le strah, da se bo vse podrlo. Tako kot stolp iz kart? Ali zopet oboje?

Upanje, da bo prihajajoč dan prinesel nekaj novega, da bodo težave odšle, ali skrivanje pred prvim sončnim žarkom in novimi neuspehi?

Razočaranje samega sebe, ali le strah, da nekdo ne bo zadovoljen?

Ali morda vse skupaj?

Točno tako se počutim jaz. Sem na vrtiljaku, ki se vsako minuto vrti hitreje in ne morem dol. Pa bi šla rada. Tako prekleto rada. Ustavi ga. Zame. Pritisni gumb in me reši. Ker me je strah. Res.

zala