Sanjal sem puhasta oblačka,
tam nekje,
kjer se zarja dviga v nebo
in se galebi nad morjem spreletavajo.

Morje je šumelo Mozartove simfonije,
delfini so vriskali budnico,
in dva škunerja sta plula vsaksebi –
sredi poti sta se srečevala.

Sanjal sem biserni nasmeh
očarljive rakovice,
zapredene v oklep skrivnosti,
in zašepetal:

Kot Luna in Mars
sredi razpotja –
moje srce
žari v večnost.

Marko Nežič