Sonce se je že naslonilo na greben. 

Ljubko kot harite

so se deklice spuščale proti steljniku.

Koraki so pili roso zaspanih trav. 

Pričakala jih je tišina,

ki je prekrivala visoke trave.

V gube pisanih kril so skrile

svojo neučakanost

in mirno trepetanje listov.

Hrepenenja so brstela v dlaneh,

ko so si ravnale bluze na belih prsih

in tiho pele.

Razčesale so si sanje,

ki so dišale po bezgovih cvetovih.

Zaplesale so z brezami.

Razgrete so polegle v praprot,

vsaka na svojem brezskrbnem žarku.

Z ustnic so lizale pot in nevidna  semena,

ki so se skrila v trebuh.

Ko bo potrebno,

bodo pognala močne korenine,

da bodo znale

kljubovati nevihtam,

si celiti rane in

odlagati bremena.

Že dolgo časa

deklice več ne nosijo

belih bluz.

nada pecavar