Darilo, 

lepo zavito darilo za neko tretjo osebo,

puzzle,

sestavljanka za mojo ženo,

za moje dekle,

za mojo hčerko leno,

zaspano in vsak tretji dan na smrt pijano,

sestavljanka,

veselje in radost,

ogromna škatla neodprta,

bomba,

ni bombe,

orožje, ukradena roba,

ni tega,

škatla z napisom puzzle,

sestavljanka,

se ve,

nisem je odprl,

naj jo odpre srce moje hčerkice,

naj se njeno mlado srčece odpre na platformi operacijske mizice,

pogrni se,

upihni svečko,

naj ti izpolni želje tri,

ko mamica veselo ob tebi sedi,

vesele so tudi njene oči,

zdaj pa odpri že to vražjo škatlo,

naredi požirek presladkega vina,

glej,

sestavljanka, puzzle, lep motiv nekega stolpa,

velikega in mesnatega,

utripajočega in vročega,

sam pa gledam izza obložene mize,

gledam muho, ki po vratu grize,

vrat od flaše.

steklenice z vodo,

daleč stran pa gledam v podobo,

moja mala hčerka izbuljenih oči,

gleda škatlo,

kaj v njej godi,

pa paket kaj kmalu se odpre,

ven iz nje stonoge gomaze,

neke gliste, hrošči, bogomoljke,

kače, aligator in lenivec,

punca naša se veselo smeje,

ko spozna, da namreč manjka košček,

le en kos hudiča tiste škatle,

ki jo pred minuto poštar je dostavil,

za vogalom z mojo hčerjo je na hitro opravil,

meni dal je le račun,

zdi se mi,

da nekaj več kot 300 kun,

hčerka z grozo grozno me pogleda,

da ji manjka le en košček puzzla,

da sem zloben, grozen in hudoben,

a še vedno manjka en košček,

moja hči užaljena in vsa potrta,

rojstni dan pokvarjen kuha mulo,

torta po parketu posvinjana,

svečke in kozarci razmetani,

sam pa gledam,

storil sem napako,

koščki, delčki,

eden pa le manjka,

naj sestavim, naj ga srknem,

glažek vina,

naj grem k ženi naredit še sina,

naj bo pes,

ki ga je vzela steklina,

naj bo tužna hčerka,

iz ust cedi ji slina,

iz njenih okic ji polzijo solze,

na glas kriči, preklinja in se dere,

pa pride doktor Zloba,

ki možgane ji opere,

ji napiše dva recepta za vsaj pet zdravil,

disretno pa ponudi ji še vrečico mamil,

naj vzame jih pred zoro na obali,

ko bodo vsi trajekti se smejali,

ko bodo vsi efekti postali solze,

ko bom še sam popenil,

znorel bom in smrkljo prav grdo udaril,

ji s tem njen 5. rojstni dan pokvaril,

saj sploh važno ni,

jaz sem ji foter in ona mi je hči,

a zakaj že celo večnost v svoji sobi ždi,

je revica uboga že zaspala,

morda si nežno glasbo je prižgala,

morda se je z medvedkom poigrala,

morda s čim drugim,

z obupom,

s svojo skisano soboto,

z vsemi tridesetimi gosti,

z mojo pomoto,

z napako, nepopolnim puzzlom,

s plesnijo in korozijo,

z mislimi, da vsi se od mene poslovijo,

da slišal bom le še: adijo,

ta moja hči,

razvajena deklina,

ki sestra je od brata,

3. sina,

za šankom je,

ob steklenici vina,

šank je prazen,

le prikazen,

sina ni in hčerke ni,

vse povsod so le kosti.

mladi umetnik