nekaj finalnega je v tem da si pijan

ni važno kaj je katalist

ali objekt ali subjekt na katerega se zadevaš.

rad se ga okadim

in razmišljam o bogovih

kakšna je potreba za njimi

ali kako bi bil svet napreden

če bi jih sploh ne imeli že od začetka.

realnost je lahko za kar jo okličeš

ampak določene stvari so kakršne so

ne glede na kakšen način jih hočeš upravičiti

ali oblikovati

ali jih modelirati v nekaj luštnega

v štorijo ali pridiganje

psalm ali evangelij

ali molitev padlim idolom.

realnosti je vseeno če se ob njej počutimo dobro in varno.

realnost je brutalna v svoji iskrenosti

in ne izbira strani.

lahko jo posipaš s sladkorjem če že hočeš

ampak ne naredi niti centimeter razlike

če in zakaj se razum hoče obvarovati

pred neko resnico

kolikor grda že je.

čeprav celo grdo je samo stanje percepcije

realnost ni kruta ali zlobna ali temačna

kolikor se to mogoče že zdi bojazljivemu očesu

ali neizkušenemu non skeptiku.

upogibamo seveda jo

večinoma skozi znanost.

realnost 100 let nazaj ni realnost ki bo 100 let od danes.

in potem so tu nekateri ki nas bi radi prepričali da so 2,000 let stare skripte

vkovane v kamen

nespremenljive in perfektne in »moralne«

ko je peklensko jasno

da ni ničesar moralnega v Svetem pismu.

nič ni iskrenega v religiji.

nič ni kar religija daje

kar ne bi mogli doseči sekularno.

torej ja

sem proti vsemu kar je laž.

ni realno.

realnost se spreminja.

to je poanta.

četudi so mogoče nekatere stvari večne

naše mesto v svetu se zamika

konstantno

in proti boljši prihodnosti

upam.

vse to

za amen?

mogoče bi bilo bolje da vžgem kužka na gobec.

naprimerjanez