Kamorkoli se obrnem,
stena.
Kje je zrak?
V stenah vrata brez izhoda,
zaprta okna.
Hočem zrak!
Spustite me na bregove,
da popasem trave
kakor koze,
kakor moje krave,
Liska, Nežka, Brejka.
Le kaj počnejo same?
Pa kokoške?
Kdo jih hrani,
kdo skrbi, da ogenj tli,
da so topla tla in stene moje domačije?
Moji majhni otroci
so izrasli v visokogorske jelke
in se raztepli.
Včasih me še kdo od njih obišče.
Jaz ostajam.
Odprite vrata!
Hočem zrak,
ki me leta je pojil.
Nočem ga,
zaprtega med stene.
Pesem sem imela že enkrat objavljeno. Tokrat jo spet objavljam, nekoliko popravljeno.
Dotaknila se me je zgodba neke kmetice, ki je zaradi demence pristala v domu starostnikov.
lp
Pretresljivo ...
... je pa večplastna, ne samo dementnost, tudi osamljenost (pri polni zavesti) je močno prisotna <3
Lep dan ti želim, Marija
Gospa je zaradi demence kar naprej bežala iz svojega doma in so jo domači kar naprej iskali, zato je pristala v varstvu doma starostnikov. Njena silna potreba po prostosti, po zraku, kot je sama dejala, me je najbolj prizadela. Tudi sama ne maram sten ...
lp
Svoboda ne klone niti pred pozabo.
Vso krutost in žalost usode si ujela v pesmi ( sem na pragu solza).
Lp, Drago
Želja po prostosti, ali mogoče uveljavljanje svoje volje, želje ... tudi ko ne moreš več skrbeti varno zase
Hvala Drago
lp, li
Ravno to, da pesem omogoča številne interpretacije, je njena velika odlika, čestitke,
Ana
Ana hvala za izbor.
Lp, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 06. 03. 2020 ob 08:02
- Prebrano 699 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 187.29
- Število ocen: 11