Reka
Tristo
ni niti na pol poti do 1001.
Besede so konzumirane,
zgodbe počrpane.
Pišem pesem brez besed,
pišem jo s spolom in z duhom,
pišem o romantizirani davnini,
o utopični prihodnosti,
o nedolžnosti bilk
in o pretresenosti src,
ki jih avtobus vozi v neznano.
Z obče-razumljivimi kretnjami
kažem brezčasno pantomimo,
kajti sporočilo pesmi
je občutek,
ki so mu besede kvečjemu odveč.
Pišem, da se zližejo
jeziki.
Poslano:
05. 03. 2020 ob 05:56
Spremenjeno:
28. 09. 2021 ob 22:19
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Pisanje in tok reke - všeč mi je to vzporejanje in način, kako si to ubesedila, čestitke,
Ana
Ana in eeeRu, hvala obema.
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 05. 03. 2020 ob 05:55
- Prebrano 665 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 97.14
- Število ocen: 4