Sreča je opoteča

zanaša jo kot pijanca

brez občutka

nosi telo v skrajnosti

in samo oči se čudijo

kako telo še vedno zmore

hoditi na sredini pločnika

in se umikati oviram

ni dobro imeti je preveč

človek izgubi občutek

in se razdaja do zadnjega

in na koncu ugotovi

da je ostal brez vsega

ker so mu previdni

vse pobrali

le pešca so pustili

da se muči s hojo

ker ga zanaša

in kakor da bi spil preveč

je poln zadovoljstva

s samim seboj

pridi pametna misel

vodi me naravnost

da ne bo preveč očitno

kako sem pijana od sreče

IŽ-lev