Tišina mraka,
teža koprnenja ga prebada,
čemur služi zdaj,
ta meč usode
da pokončal bi bil svetlobo
poslednjo pod nočjo vladarja.

Gozdove slave so zvrnili,
njih sence rasle skozi črne zime,
hrabro zlati klas na jasi,
lunino svetlobo vpije
a ga žal zmrzal zavije.

Zadoneli so rogovi,
njih vihar požene jih sedaj,
v daljo trav in sivih morij,
kuje slave,
davnih dni nazaj.

Avrelius