Elegantno je stopil skozi izhod.......mož s klobukom,

na glavi njegovi klobuk,

stopal je po stopničkah,

po stopnicah stopal mož s klobukom,

na vsaki stopnici je stal nekaj trenutkov,

mož s klobukom,

z motečim klobukom,

z nadležnim klobukom,

stopal je preko stopnic motečih in neprijetnih,

stopil je na dvorišče,

med kup motečih ljudi,

kup nadležnih ljudi s klobuki,

z njegovim obupnim klobukom pred očmi,

nekateri so se v strahu razbežali,

klobuk,

nekateri so se hihitali,

nekateri se smejali,

klobuk je ostal na njegovi glavi,

bil je bos,

njegovi gležnji so bili lepi,

bil je gol,

njegovo telo je bilo manekensko,

obupno in moteče,

klobuk na njegovi glavi,

pred očmi celega sveta,

majhne skupine,

celega tropa,

tisočglave množice,

on pa s klobukom na glavi,

šel je mimo avtomobilov brez zanimanja,

brez nadležnih občutkov,

svojega avta ni imel,

ta obupnež,

kdo bi le vedel,

kam je šel,

mimo trgovine,

mimo cvetličarne,

mimo papirnice,

mimo urarja, čevljarja, kleparja in tesarja,

nekateri so se razbežali,

drugi se smejali in tretji hihitali,

hiteli so s strganjem trde kože,

si stiskali mozolje,

pulili obrvi,

delali stvari,

ki so skrite pred sanjavimi očmi,

kdo bi vedel,

kašne so te bile oči,

mož pa je šel,

po pločniku pregretem,

po peščeni poti zaprašeni,

po kolovozu blatnem,

po klancu meedvedovem,

po klancu jelenovem,

po skalah bridkih,

po klinih ostrih vse do trenutka,

do trenutka,

ko so se nekateri v strahu razbežali,

drugi se norčavo režali,

tretji in četrti pa z očmi zavijali,

z očmi,

pred katerimi le klobuk je bil,

klobuk z moškim pod seboj,

ponosen in odločen,

pokončen in ne usločen,

vesel in nasmejan na ta dan,

ko so oni bežali,

jokali,

z očmi rdečimi zavijali,

vse do točke,

ko so škilasti postali,

kdo bi vedel,

kaj je razlog bil,

kam so padli,

kako so propadli,

med igro otroško,

med smehom otroškim,

med igranjem in resnico,

med prvo stopnico,

kjer je stal moški s klobukom,

na drugi stopnici dve goloti,

brezumno,

na tretji stopnici dve lasulji,

neumno,

na tretji stopnici dve sponki,

noro,

na naslednjih stotih stopnicah še sto stopnic,

še dvesto,

tristo in petsto,

na koncu pa se je zalomilo,

zataknilo,

ni bilo rešitve,

ne izhoda,

ne rezultata,

ni bilo odgovora,

vse zastonj,

zakaj (?).....hm....

k moškemu je stopil svetovljan,

ugleden meščan,

uglajen občan,

vedno nasmejan,

vprašal ga je, kaj nosi pod klobukom,

vse se nelepem je zalomilo,

pihnil je veter,

burja, 

tajfun,

tornado,

orkan,

klobuk je ostal na mestu prikovan,

klobuk je ostal tam,

tam nekje,

med levim in desnim pojavom,

neresnim,

motečim in nadležnim,

a pod klobukom,

če je to res bil klobuk,

je bilo,

je bil,

je bila....,

luknjica,

luknja,

jama, 

brezno, 

globel,

prepad,

v nem pa je spala, ležala, sedela, stala, bežala in se smejala solza,

ne bom ji rekel solza,

ne kapljica,

ne kaplja,

ne luža. mlaka, jezero,  morje, ocean,

ne bom ji rekel tako,

saj pod klobukom nič ni bilo,

ne glave,

ne trupa,

ne stopnic,

ničesar,

le osamljen stric,

ki z aktovko polno denarja stopa preko stopnic,

v avto gre,

s ključem,

z licenco,

s svojo boječo lenobo,

s kričečo zlobo,

s temo norčavosti,

z zelenkastim odporom,

s klobukom brez rešitve,

brez stopnic,

preko katerih stopa tisti stric.

mladi umetnik