Učim se, vsak dan. 

Mirim se, jezo dajem stran. 

Pa mi ne gre, ne želim izgleda. 

Pa bi. Vse to znam in še marsikaj. 

Pa nočem. Izbiram žalost in žalostno je to.

A ne želim si, da je tako.

Pišem neke, meni smiselne stvari, a vsak dan, se mi drugače zdi. Kot da, še nekdo zame živi.

Imam sanje, a sanjam tuje. 

Želim si pomagati, a zame si mislim, da pomoči mi ni. 

Kdo bo stal ob meni? 

Nihče. 

Če živela bom v tej veri.

Nikogar ne želim poleg, a vseeno iščem kot en lolek. 

Do naslednjič, ko prišel bo dan,

obljubim da, 

misli in pisanja vsa, 

bodo le v pozitivo usmerjena. 

TdjPvs