Tema jo je zaobjela,
ko umiral je večer.
Proti hiši je hitela,
kjer je v njej, kot divja zver,
lomil rjaste pregrade,
tam, v očetovih željah,
da ne more imeti mlade,
ki mu všeč je kar na mah!
Čaka ga nevesta, dota,
ni ljubezen, ki živi ...
Da ga ujela je pohota!
Mine ga, ko se zdani.
Nič ne veš o srcu, oče,
mu je rekel in zaklel:
Tebi se le zemlje hoče,
kmalu v ustih jo boš imel!
Ne zameri, jeza sveta
seda zdaj na jezik moj;
videl nisi še dekleta -
zanjo v borbo grem s teboj!
Rdeča lica so lepota,
dragi sin, razumem te.
A ko ugasne v njih toplota,
bleda bo kot čisto vse ...
Novci, dvor pa le ostane,
polni usta, polni žep,
brž zacelijo se rane ...
močen ne boš večno, lep!
Mednju v grozi je planila,
da napravi sporu kraj,
da se daleč bo umaknila
in ne vrne se nazaj.
Naj očeta se spoštuje!
Ljubav pride, ljubav gre,
dragega je tolažila,
da živel bo tud' brez nje ...
Že drvela je med drevje,
ki je skrilo solze, jad,
skrilo gosto je vejevje
strgane ljubezni sad ...
Zjutraj, ko je rosa legla
v popke še zaprt'ga dne,
roka ljubega je segla
v njene kodrave lase.
*
Zdaj že star in obnemogel,
hodil k njej je prav vsak dan,
dokler je še vstati mogel,
z groba prst zajel je v dlan.
Večni samec, so dejali.
On imel je sveti hram,
nikdar niso ga spoznali,
z njo v mislih, ni bil sam.
Biti in potem ne biti,
tako resnična, tako lepa...
lp, Dušica
urednica
Poslano:
27. 02. 2020 ob 16:15
Spremenjeno:
27. 02. 2020 ob 16:20
Tale balada nam pa ne bo ušla. Potrebuje par malenkostnih intervencij in pa nujno dosledna ločila, je že take vrste pesem, ki jih mora imeti. Manjka boljši zaključek - z zadnjim verzom si bila prehitro zadovoljna. Zamenjaj ga, da bo bolje dorečen ... Jaz bi recimo iz njega naredila celo dodatno kvartino ...
Tema jo je zaobjela,
ko umiral je večer.
Proti hiši je hitela,
kjer je v njej, kot divja zver,
lomil rjaste pregrade,
tam, v očetovih željah,
da ne more imeti mlade,
ki mu všeč je kar na mah!
Čaka ga nevesta, dota,
ni ljubezen, ki živi ...
Da ga ujela je pohota!
Mine ga, ko se zdani.
Nič ne veš o srcu, oče,
mu je rekel in zaklel:
Tebi se le zemlje hoče,
kmalu v ustih jo boš imel!
Ne zameri, jeza sveta
seda zdaj na jezik moj;
videl nisi še dekleta -
zanjo v borbo grem s teboj!
Rdeča lica so lepota,
dragi sin, razumem te.
A ko ugasne v njih toplota,
bleda bo kot čisto vse ...
Novci, dvor pa le ostane,
polni usta, polni žep,
brž zacelijo se rane ...
močen ne boš večno, lep!
Mednju v grozi je planila,
da napravi sporu kraj,
da se daleč bo umaknila
in ne vrne se nazaj.
Naj očeta se spoštuje!
Ljubav pride, ljubav gre,
dragega je tolažila,
da živel bo tud' brez nje ...
Že drvela je med drevje,
ki je skrilo solze jad,
skrilo gosto je vejevje
strgane ljubezni sad ...
Zjutraj, ko je rosa legla
v popke še zaprt'ga dne,
roka ljubega je segla
v njene kodrave lase.
*
Zdaj že star in obnemogel,
hodil k njej je prav vsak dan
dokler je še vstati mogel
npr, ne pa nujno "z groba prst zajel je v dlan"
in potem še zadnja kitica
.....
.....
.....
z njo pod zemljo - nikdar sam
?
Poslano:
27. 02. 2020 ob 17:56
Spremenjeno:
27. 02. 2020 ob 17:56
Poslano:
27. 02. 2020 ob 18:00
Spremenjeno:
27. 02. 2020 ob 18:17
Lidija, hvalaaaaaaaa
Večni samec, so dejali.
On imel je sveti hram,
nikdar niso ga spoznali,
z njo pod zemljo (ali z njo v mislih) , ni bil sam.
?
Hudo :)
Irena, draga poetinja, tretji dan se že vračam k tej čudoviti baladi.
Prelepa! Njena vsebina me je očarala ♡
Lep dan ti želim,
Marija
Od srca hvala, draga Marija <3
Vauuu … to pa je balada;)))
Čestitke, Irena in lp,
Breda
Hvala, draga Breda <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!