Od nekdaj meni že bil drag
Uvod je h Krstu pri Savici
Bil je tožen čas virozen,
ko sem se odpravil v mesto,
da bi si sposodil knjigo
Heinrich Heine: Romanzero.
Toda knjižnica germanska
ni obratovala, v mestno
sem poklical, jezen, pa se
javi avtomat mi resno:
vse enote do preklica
so zaprte. Neverjetno,
že je tu coronavirus,
že se spravil nečloveško
je nad sam hram učenosti,
kje bom zdaj dobil to spevno,
blagodejno zbirko pesmi:
Heinrich Heine: Romanzero.
Tuhtam, tuhtam, kar nanekrat
žarnica prižge se dvesto
watna mi nad glavo, jasno
na oglasnik Bolha šel bom,
tam pa vpisal brž v iskalnik:
Heinrich Heine: Romanzero.
Grem na internet mobilni
in storim kakor rečeno,
strela gromska - en zadetek:
Heinrich Heine: Romanzero.
In pokličem, da se zmenim,
kje lahko prevzel osebno
bi to tožno knjigo pesmi,
za ta tožni čas primerno,
pa mi reče glas z naglasom:
kad prišel boš v Prule, desno
mi zaviješ kod Ljubljance
onda samo paralelno
dok ne prideš do gostilne
Jakob Franc i tamo levo,
tamo imam svojo firmo,
jaz se zovem Husić Meho.
Bil je tožen čas virozen,
vreme je bilo deževno,
ko zapeljal sem se v Prule,
pri Ljubljan´ci krenil desno
in naprej lepo ob reki,
(vozil z njo sem se vzporedno),
vse do Jakob Franc gostilne,
tam zavil sem ostro levo
in ustavil se pred firmo,
zunaj stal je Husič Meho,
bil je to gospod že v letih,
z masko čez obraz zeleno,
da se ne okuži s kugo,
ki zdaj tare celo zemljo,
rekel mi je bez zamjere,
taki časi su, kaj čemo
in mi knjižico izročil,
zanjo dal sem sedem evrov,
rekel je še: ljepo branje,
pa sva se ločila srečno,
on nazaj tja v svojo firmo,
jaz domov, v luknjo podstrešno,
kjer ubog poet prebivam
in živim življenje bedno
z lonci, ki v njih dež mi lije
s stropa trhlega, z marelo
vso že preperelo, ki nad
glavo jo imam razpeto,
da mi ne kaplja, ko pišem
na modrocu svojo revno,
nepomembno poezijo,
toda zdaj, opažam, vedno
bolj sem brez navdiha, piha
mi skoz dimnik stari, sneg bo,
jaz pa brez polen in dračja,
letos res bo hudo leto,
zdaj pa še ta pandemija,
kaj bom v peč dal, pest sonetov?
zadnje dinarje pokadil
sem za tole bukvo, teslo,
ki je v nemščini, saj spisal
jo je nemški žid, presneto,
tri semestre filofaksa,
pa že mislim, da znam nemško,
ah, da bi me vrag pocitral,
toda zebe me, na delo!
založnik moj hud bo zopet,
če ne bo vse prevedeno,
poslovenjeno do roka,
kje je knjiga, kar na slepo
jo odprem, glej, pesem Azra,
ta je kratka, 16 verzov,
toda bolj slabo že vidim,
mrak na mesto lega, svečo,
kam sem svečo dal, frdamte!
ah, sinoči padla, hecno,
mi je v školjko, ko sem lulal,
brez elektrike nesrečno
se ponoči zaletavam,
v stene kakor slepec, res bo
čas, da preselim se, mesec
ali dva pa grem - na cesto,
mesec! hej, ta mi bo svetil,
polna luna bo potrebno
dala mi nocoj svečavo,
gremo, stihoklep, na delo!
k oknu rit primakni svojo,
naj ti s pegazovo zvezdo
sestra luna zdaj pomaga,
da prevedel boš uspešno
tole knjigo poezije,
morda prav pod tako bledo
je lučjo nekoč napisal
Heinrich Heine Romanzero.
kjer zdaj sam ob sveči berem:
Heinrich Heine: Romanzero.
Dan za dnem prelepa deva,
sultanova hčerka mila,
je prihajala k vodnjaku,
kjer je spela voda živa.
Dan za dnem ob tem vodnjaku,
kjer šumele so vodice,
stal mladenič zal je, suženj,
vsak večer bolj bled v obličje.
Nek večer pa ga vprašala
slutanova hčer je mila:
Daj povej mi, suženj, kdo si,
kje je rod tvoj, domovina?
Móhamed se imenujem,
domovina mi je Jemen,
rod moj Azra plemeniti,
ki umira za ljubezen.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!