Obrnila sem ključ v avtu,
trdno prijela za volan,
nič več le opazovalka vožnje
z zadnjega sedeža.
Tiho je za za hrbtom.
Prazne steklenice,
ki niso moje,
ne žvenketajo.
Atomi jeze
ne trkajo eden ob drugega -
topijo se v časovnico
nekje na začetku.
Zamera se krči vase,
ko se oklepa preteklosti.
Čudno tiho so,
vdani v usodo,
ko pripeljem pred
obokana vrata,
nad katerimi piše Pax.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!