Svet, ne moreš me vsak dan boleti
od vsepovsod. Dovolj je vsak dan malo
od tod in tam. Verjemi, do večera
je udarnin za doto in za balo.
Svet, ne morem več vsak dan trpeti
za tebe spet na sto in en način.
Pošli so; zdaj trpim za vse enako,
vse sproža isti vzorec bolečin.
Svet, ne morem te vsak dan več zreti.
Preveč drugačen si, preveč enak.
Tako oči začenjajo slepeti,
vid odpove in vse potone v mrak.
Seveda sem del tebe; prav mogoče,
da kje zaradi mene kdo trpi,
da kje zaradi mene kdo se joče
ali pred mano skriva se v temì.
In hkrati nisem tvoja; torej upam,
da komu ni na moj rovaš hudo,
da se nihče pred mano ne umika
in da za mano jokal se ne bo.
Svet je naš in mi smo njegovi.
Bodočnost je v naših rokah.Bodimo močni!
Človek, stopi pred zrcalo in razmisli!
Pesem,ki sili k razmišljanju!
Zelo všeč!
Lp, Drago
Hvala, Drago. Zadnje čase ga prenašam le še v čisto majhnih odmerkih, ta svet ...
urednica
Poslano:
19. 02. 2020 ob 18:51
Spremenjeno:
19. 02. 2020 ob 18:51
Čeprav so odmerki majhni, je njihov učinek velik (in upam, da zdravilen), čestitke k pesmi, v kateri se najdemo na vseh straneh zrcaljenja ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!