Svet, ne moreš me vsak dan boleti

od vsepovsod. Dovolj je vsak dan malo

od tod in tam. Verjemi, do večera

je udarnin za doto in za balo.

Svet, ne morem več vsak dan trpeti

za tebe spet na sto in en način.

Pošli so; zdaj trpim za vse enako,

vse sproža isti vzorec bolečin.

Svet, ne morem te vsak dan več zreti.

Preveč drugačen si, preveč enak.

Tako oči začenjajo slepeti,

vid odpove in vse potone v mrak.

Seveda sem del tebe; prav mogoče,

da kje zaradi mene kdo trpi,

da kje zaradi mene kdo se joče

ali pred mano skriva se v temì.

In hkrati nisem tvoja; torej upam,

da komu ni na moj rovaš hudo,

da se nihče pred mano ne umika

in da za mano jokal se ne bo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin