Še vedno si sama
pred sabo, tvoj odnos

do okolja je prilagodljiv
in sploh ne slavohlepen.

Tvoja diskretnost spominja
na prve zvončke pozimi pod

snegom, ne vem, kaj imaš
za bregom. Vem samo, da si

takole na oko videti rahlo
odmaknjena od tega sveta.

Vem samo, da ti ne morem
priti blizu tam, kjer nočeš,

zato te najraje gledam, ko
jočeš, ker s tem preganjaš

strah pred tem, da si to, kar
hočeš biti, ne moreš kar tako

izpustiti svojih sanj onstran
vseh obžalovanj, ki ti jih dano

je prenesti, ni dovolj, da te
držim za roko, moral bi te

nesti in odložiti na tisto tvojo
obalo, kjer se tvoji spuščeni

lasje igrajo striptiz Jaza, jaz
pa ne vidim tvojega obraza,

ker je usmerjen vase, končno
enkrat delaš zase, v sebi se

oglej in videla boš, kako na
robu tvojih misli poplesava

praspomin na prvo rojstvo,
ko si se odgnala po smučini,

in kljub bolečini odsmučala
do konca, kjer od belega

sonca se pregreva tvoja kri.
Fino te je videti brez mojih oči.

vidzigon