***
Loviti prostranost obzorij
postaja preveč enostavno zate.
Tvoje sence se nemirno pripenjajo na oblake,
lomijo jih, kosajo,
in ti pozabljaš,
da si se nekoč že izgubil na pokopališču živih.
Kakor skozi jutra stopaš čez večere
in odmeve preteklosti puščaš tišini.
Spremenjen si.
Čutiš.
Še dihaš drugače.
Pozdravljen/a, haven, dobrodoš-el/la na Pesem si, lepo, da si se nam pridružil/a.
Zanimivo opazovanje p.s. (ki je lahko tudi metaopazovanje), všeč mi je tudi zaključek pesmi, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: haven
- 08. 02. 2020 ob 17:56
- Prebrano 487 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 95
- Število ocen: 5