Z brvi oprezaš podobe dreves v potokih,
tako resnične, da bi splezal nanje
navzdol, vse do vrha, do vodnih korenin;
ko si oddahneš na prizanesljivem parobku,
nadaljuješ razpotegnjeno pot na drugo
stran, čez mostove zbliževanj. Zaslišiš:
A je kej trd’n ta vaš most?
Kokr skala, kam’n, kost!
Vojske ni. Most zdrži.
V goščo se zaženeš, naprej,
do naslednje brvi.
Poslano:
31. 01. 2020 ob 17:08
Spremenjeno:
28. 09. 2021 ob 22:28
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
2
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!