Z brvi oprezaš podobe dreves v potokih,

tako resnične, da bi splezal nanje

navzdol, vse do vrha, do vodnih korenin;

ko si oddahneš na prizanesljivem parobku,

nadaljuješ razpotegnjeno pot na drugo 

stran, čez mostove zbliževanj. Zaslišiš:

          A je kej trd’n ta vaš most? 

          Kokr skala, kam’n, kost!

Vojske ni. Most zdrži.

V goščo se zaženeš, naprej,

do naslednje brvi.

Mirjam Dular