Virtuoz zimskih melodij
Rdečo violino igraš
na robu gozda tako
prelestno, da smreke
nepremično strmijo,
da ptice, zaprepadene,
komajda z zrcal vzletijo.
Ogrejem ten premraženih stopal
v svojih žametnih, čutnih dlaneh,
ki zdržijo toploto, jad in smeh,
te shranim kot opombo ega,
ko spomin zabega stran,
srknem samospev ledeno
ubranega sveta, — glissando,
ki kipi iz zlatoličnih čaš
srca. Poslušam z gladko kožo,
gledam te s krvjo.
Igraj to violino lesu, mesu,
ljubeče njej igraj.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
1
* preden sem sliko pogledal, sem Pesem prebral,
čestitke. **
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 30. 01. 2020 ob 17:37
- Prebrano 583 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 46.7