Lica,
otrpla v nemiru noči:
oboki osamljenih napevov
pod krošnjami mrzlih zvezd,
v očeh,
priprtih v vpogledu,
v sprejemanju
neizbežnega.

Veke,
vkovane v obraz,
v okostje vesolja,
v samo bistvo
razdajanja vsega,
kar ne zmorejo
in morda niti ne znajo
obdržati.

Oči,
zariple v kriku,
v besnenju jutra,
v kikirikanju svetlobe:
umite v spominih
tiho snujejo
tisti čas,
ki ga nikoli ni bilo.

Dani Bedrač