Trhle veje ležijo vsepovsod.
Bršljan zastira razmajana vrata.
Škržati so glasni.
Veter šušte prešteva liste oljk.
Se spomniš tistega poletja
in hiše – prevelike,
da bi bila dom?
Na vrt je vodilo nekaj stopnic.
Skozi zadnje okno si lahko videl vhod.
Prišleki so imeli obotavljiv korak,
počen nasmeh in izgubljen pogled,
kot bi vsa pričakovanja zakartali
v eni izmed predmestnih gostiln.
Mrmranje.
Tu in tam kletev.
Utrujenost.
Iz trave so rasle kamnite klopi
in ogrete od sonca vabile.
Pod priprtimi vekami
si menjal koščke modrine
za sivo gibkost
popačenih senc.
Giacomov foto kotiček, Portreti tišine – Kralj ulice št. 162
urednica
Poslano:
25. 01. 2020 ob 22:55
Spremenjeno:
25. 01. 2020 ob 22:55
Zanimiva pesem,
morda le: Bršljan sili razmajanim vratom na oči.
Bršljan zastira razmajana vrata. (manj poosebljeno, bolj prilegajoče izreki prve kitice)
Kaj meniš?
Lp, Ana
Poslano:
25. 01. 2020 ob 23:22
Spremenjeno:
25. 01. 2020 ob 23:24
Hvala, Ana!
Z veseljem popravljeno.
Zakaj sem tako poosebila, na fotki so vrata, ki imajo zastekljeno zgornjo polovico. In jaz, ki imam burno domišljijo, sem to "videla" kot oči.
S predlaganim popravkom sem sedaj še kako zadovoljna.
Hvala in lahko noč, Lea
Nekdo, ki se vrača in spominja prišlekov (lepa nadgradnja, v kateri tudi bralec postane oboje), skrivnost hiše in oseb nas pritegne in v mislih jih že skiciramo ... čestitke,
Ana
Ana, najlepša hvala za črtici in lep komentar! Še bolj hvala za pomoč in čas, ki si ga posvetila moji pesmi!
Katica, hvala za čestitke! Zelo sem vesela!
Hvala vsem, ki ste brali in vsem, ki ste izbrali mojo pesem!
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!