Nevihta pokoplje mrtve veverice.
Poje njihove želode in zapre njihova dupla.
Njihove oporoke raztrese po parku.
Otožno zapoje. Čisto drugače, kot si je to predstavljal Gene Krupa ...
Jesen se postavi na pot. Obleče se kot Akakijevič.
Kdo bi vedel, zakaj.
Prihuljena je. Že od nekdaj ima slab značaj.
Vrline malih živali se izogibajo ljudi.
Že vejo, da slaba družba ni dolgoročno najboljša naložba.
Trobente spet precej previsoko zvene.
Tudi beneški dož je bil veverica. Hura za beneškega doža!
Lepe pesmi še niso porok za lepo življenje.
Z globokim basom donijo na poti v stečaj.
Ne marajo pik in niti podpičij. Za zdaj.
Posmrtne maske so stoprav najlepši obrazi.
Čudno, da še nihče ni nobene dal na eBay.
Čudno, da grejo v denar zgolj ponarejeni fascikli
in prelomljene obljube, ki imajo nekakšen čuden delay.
Jesen rada prekolne gostobesedne mimoidoče.
Težkih besed nikoli ne vzame nazaj.
Razumem jo. Tudi sam imam slab značaj.
Zanimive najdbe slabih značajev, prepredena s podobjem iz literature in glasbe dobi pesem še nekaj dodatnih nians ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!