MIRUJOČE SLIKE

Motive črpal sem iz domače zemlje,
tam pognal sem svoje korenine,
od prispodobe nevihte, zajadral sem v življenje.

 

Iskal sem svojo pot med zemljo in nebom,
lebdel sem med nebom in morjem,
od stvarnosti proč, pot sem izbiral z žrebom.

 

Sreče nisem našel v teh stvareh,
odzval sem se klicu iz notranjosti,
prevzela me je radost, veselje in smeh.

 

Kljub mrazu in včasih ledenem objemu sem vztrajal,
z nevidno silo krepil moč in pogum,
živel v upanju, da bo ustvarjalni nemir večno trajal.

 

Občutil sem dvojnost smeri,
občudoval sem nepogrešljivo idilo narave,
z materializmom zaslepljen, izogibal sem se v veri.

 

V detajlih našel sem notranje bogastvo,
rad imam lepoto, skladnost, sozvočje cvetov,
neskončno igro, narave veličastvo.

 

Življenje je enkratno in minljivo,
čutim spokojnost in ugašanje dneva,
ljudje odhajajo, zapuščajo življenjsko njivo.

 

Narava se obnavlja, na njivi otroci rajajo,
življenje v njih se nadaljuje,
mogočni klifi in gore ostajajo.


Ladja plove daleč proč, izginja, tone v morju,
ljudje izgubljajo se v velemestu,
v ozadju silhueta gora tone na obzorju.

 

Kot svit jutra so moji najbližji, družina,
zarja naznanja prodor svetlobe in sevanje žarkov,
prihajajo novi izzivi, druga veličina.


Premagujem brzice deroče vode,
plavam preko široke reke proti toku,
proč od gospode, želim si več svobode.

 

Božja previdnost pred vrtincem, upiram se egu,
ne preživiš, če te vsrka v globino.
In božja roka me vodi k bregu.

 

Izogibam se nastavljenih pasti,
volja žene me naprej,
veselim se drobnih radosti.

 

Čas mirovanja in ustavljenega hitenja,
napolnil me je z idejo in impresijo,
priložnost je za uresničitev ustvarjalnega hotenja.


Ustavim čas, zamrznem gibajoče slike, ko vse dehti,
zajamem sveži zrak, okusim opojni vonj,
v spomin vtisnem mirujoče slike, ko narava cveti.


Močne so silnice železnih osebnosti in njihovih jazov,
brez zavor preko trupel do kariernih ciljev,
ne grem se, ne podpiram teh podob človeških obrazov.

 

Drugačen način življenja izbral sem za zgled,
navdihuje me notranja svetloba, čudež narave,
puščam svojo sled, ustvarjam svoj pogled.

 

Sopotnik

Komentiranje je zaprto!

Sopotnik
Napisal/a: Sopotnik

Pesmi

  • 18. 01. 2020 ob 10:51
  • Prebrano 335 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 21.5
  • Število ocen: 1

Zastavica