Otroci herojev.

Otroci borcev.

Otroci talcev.

Otroci zločincev.

Otroci ujetnikov.

Spočeti v vraščeno tišino

vsega, kar je ostalo

skrito,

zamolčano,

ubito.

Razen v morastih sanjah,

iz katerih so jih budili kriki njihovih očetov

in uspavala nažrta stoičnost njihovih mater.

Rasli v preštevanju

zunanjih sovražnikov,

notranjih sovražnikov,

samih sebe,

svojih ran,

njihovih ran.

Nič se ni celilo po zveznem gospodarskem načrtu.

Ideologije vznikajo iz prestrašenih semen.

Revolucije se hranijo z mladiči.

Mladiči rasejo

z žalostnimi očmi, ki niso njihove,

z uporom proti nevidnim sencam,

neslišnemu rjovenju

nikoli premaganih minotavrov.

Zapredeni

v zatrdline,

v zmehčanine,

kamor so se ugrezale

rdeče krvničke časa,

ki je postajal vse gostejši,

neprodušen,

postan,

mrtev,

s preležanim refrenom

peterokrake Antike

Ad omnia parati sumus!

Pripravljeni smo na vse!

…

Per aspera ad aspera

Ad nausema

Izprazniti preteklik,

izžgati podobo svojega plemena,

porezati osmoljeno meso,

nasoliti rane za na pot,

odnaseliti pohabljeni DNK,

bežati

bežati do velikega niča vsega in nazaj.

“Nikjer se ne izteče.”

Zopet vse razpada.

Zgodovina.

Države.

Pesnik.

Ledvice.

Ženska.

In gori. Kako gori!

Čutim, kako mi zima teče v grlo.

Roke imam vroče od ognja.

Prerokujem iz žleze prišepetovalke,

v katero so se zalezle celice pokolenj,

ki nočejo umreti.

Celice, ki se pobijajo, kot so se naši stari starši.

Celice, ki se trpinčijo, kot so se naši starši.

Celice, ki za razliko od spomina niso pozabile ničesar.

Katarina J.