V samotni sobi gledam

najin barven portret.

Tvoj pogled boža me

po licih in solze stečejo. 

Kričim po tvojem objemu,

po tvojem prijaznem šepetu.

Ti pa odrineš me iz svoje

realnosti, ubiješ me. 

Brez tvojih oči, 

gola stopam po temi

v jasnem dnevu. 

Ne vidim naprej. 

Ker izbrisal si

vse najino. 

Iščem sledi 

najine sreče,

ti pa me znova zabodeš.

Uničena potonem v sen. 

Zdramim se daleč stran

od tebe in tvoje izgubljene vsebine. 

Rešujem svet sama, 

prazna, a preživela, 

s sledjo nasmeška na obrazu. 

Maja Podgoršek