Lahko bi pojedel večerjo,

popil topel čajček,

šel in si pred spanjem umil zobe,

a strah pred spanjem me je,

daj no,

pojdi v posteljo,

ne,

ne grem,

saj strah me je,

hitro spat,

ne ne grem,

bojim se ljudožercev,

izgini v posteljo,

hitro,

takoj,

sicer,

pričnem se potiti,

razmišljati o kengurujih,

o povezavi med indijanci in incialkami,

prime me za roko,

nežno,

grobo,

nasilno,

s silo mi odtrga levo roko,

kričim,

stečem na stranišče prebrat vse časopise,

copatki lezejo z mojih nog proti mojim nogam,

zunaj pa hudobni zombiji,

podijo me v posteljo,

saj je ura že pol dveh popoldan,

čas za spanje,

za družino,

za valovanje,

ne, 

ne grem še spat,

ja, 

takoj pojdeš pod odejo,

tak je hišni red,

tak je naš hišnik,

saj ga poznaš,

našega hišnika,

z vijaki v levi roki,

z žebljički v žepu,

s kladivom v desni roki,

z dletom,

skritim pred javnostjo,

s krvavimi očmi,

z obilico dobre volje,

z zlobo v srcu,

daj,

pojdi spat,

hišnik že čaka pred vrati,

pleza po stropu,

zobje mu izpadajo,

na glavi ima zlato krono,

le pojdi spar,

sicer boš tudi sam dobil zlato krono,

celo anarhijo,

celo poezijo.

mladi umetnik