DOTIK SVETLOBE

Spustim se bližje k reki. Mrak gre za menoj. Skupaj razvlečeva večer. Želim zlagati zvezde. Kar naenkrat so nedosegljive. Iztegnem roko, da kakšno ujamem. Kot v sanjah se še bolj oddalji. Čez gladino zapiha. Ptice vzletijo. Poletim z njimi.

 

Trajanje se pomika v nedoločljiv prostor brez okvirja. Začne snežiti. Strehe postajajo težke. Svetilke ugašajo. Hodim ob hišah pokrit s kapuco. Počasi izginja pot pred menoj. Obrnem se. Iščem svoje sledi. Mogoče so jih prekrile snežinke.

 

Telo se mi začne luščiti. Pomikam se skozi svetlobo. Okoli mene postave, zavite v belo tkanino. Ne morem jih videti v obraz. Zibajo me proti najsvetlejšemu krogu.  Začutim toploto, ki me popolnoma umiri. Uležem se poleg nje.

igorj

Mirjam Dular

Poslano:
06. 01. 2020 ob 18:34

Lepo. Opoetena proza ... :)

Zastavica

igorj

Poslano:
06. 01. 2020 ob 18:56

Najlepša hvala, Mirjam.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

igorj
Napisal/a: igorj

Pesmi

  • 06. 01. 2020 ob 17:43
  • Prebrano 181 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 158.49
  • Število ocen: 7

Zastavica