Pihnem v prah ki se je nakopičil,
me slepil pred resnico,
veliko grenkih solz je steklo čezenj,
vanj ujetih sladkih misli v srcu,
v njem se skrivaš ti,
tvoji poželjivi pogledi, strastni poljubi
in moj topli občutek,
ko sem drgetala v tvojem objemu.
Brž odidi, naj te odnese slepa slava
na krilih druge omame,
da ne vidiš svojih grehov
in mojih pritajenih solza,
pihnem močneje, prah izgine,
kot zverina izgubljajoča se v gozdu,
kot midva v tisti ljubeči noči,
ko sva se kopala v žlahtnem vinu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Suzana Kavka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!