Neskončnosti
Odpelji me daleč.
S svetlobo rok
me razsuj med grozdje dni,
med sok fig in pomaranč,
med zlate mozaike dihanja.
Blago piha veter.
( Moje nebo,
najina drevesa.)
V skrivnosti oči
trdnjave tujosti,
brežine senc.
( Moja žalost,
najina samota).
Iz dozorelih granatnih jabolk,
iz pečk,
iz mesa
mi tečeš med prsti kot čas,
lepljiva, gosta kri.
( Moja vprašanja,
najina bližina.)
V ustih,
pod nežno tenko kožo
raztapljaš grenko sol besed.
( Moj strah,
najino iskanje).
Povsod je vznožje tvojega telesa,
obala ozvezdij,
globoko, molčeče
bitje neskončnosti.
( Moja rojstva,
najine smrti.)
Maestralan sraz koncepta "moje - naše".
To je ono što je vezivo poezije: nestrah od ogoljenja.
Ti tinjaš. Neugasiva.
Bravo, Majdo!
Kot približevanje in oddaljevanje hkrati, sočnost in pomisleki ... dvojina, ki ne mine, čeprav je videti oddaljena - čestitke,
Ana
Najlepša hvala, urednica Ana. Veesela:)
Lep dan,
Majda
Draga Majda,
Čestitam!
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 05. 01. 2020 ob 09:36
- Prebrano 1905 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 445.35
- Število ocen: 19