
majhno letalo se je ujelo v meglo
v preletu vetrov
izginilo v idili nedolžnih snežink
črta prek čela
presekala je misel
čas je odletel
pustil sledi
ponaredbo srca
ogenj v očeh
kamen brez ran
prebujam se
v prozornost
v eleganco odseva
svetlobe v steklu
v oknu znova gledam sebe
premraženo tujko
zagledano v trobentico
še čisto drobno
pod snežno odejo
kako trepeta
Zanimiv pogled ven in v odsev znotraj, še posebej mi je všeč konec pesmi, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Tanja Ocelić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!