Zavita v temno odejo
hodim po mračnih poteh. 
Z vsakim težkim korakom
se ujamem v tuj greh. 

V hladni in prazni votlini
slišim glasen zvok. 
Iščem nasmeh in tople besede, 
a povsod razliva se jok. 

V neskončnem iskanju sreče
izgubila sem svoj jaz. 
Gledam v ogledalu
neprepoznan, prazen obraz. 

Kako dolgo že stopam po trnih?
So krvave moje nogé?
V daljavi svetleča so vrata, 
za njimi drugi jaz ... moje srcé. 

DarjaD