Sneži, med morjem in morjem sneži

strah pred razpršitvijo delcev na valoviti plošči.

Grizem naprej v nepredvidljivih stiskih nižjega trebuha.

Zaupaj jim, si dopovedujem.

Zaupaj jim, vem.

Želijo se spojiti z njim, se naseliti vanj,

medtem ko me vlečejo v gib.

Krči kričijo stiske rojstva,

dajejo smer – hlipanje napredovanja –,

premagujejo kilometre,

plešejo v snegu.

Melji in meri stiske drobovja,

me stiska skozi tunel.

Juš Škraban