Megla se kot nežni okraski
obeša na lučke in vogale.
Kuka skozi okna
kot sramežljivi angel.
Radost je potegnila
za seboj srečo
in mir jima je sledil.
Jaslice v meni pa so enake,
kot so bile,
preden so postavili stojnice,
preden so začeli ponujati
kuhano vino.
In enake kot takrat,
ko bo dan začel preraščati noč.
Vseeno je,
koliko lučk se prižge,
če sama ne znam
razsvetliti sebe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!