Vsako noč, ko gong odbije,
pesem me obišče.
Nič ne trka, kar iz tlaka
skoči v trup kočije.
Radovedno me pogleda,
zbode: saj me vzameš?
Ščipa me v preglasno grlo
reče: Ne verjameš?

Jaz pa roko sežem v dušo,
svinčnik ven povlečem.
Piši reče, miži, vleci
črte ... jaz te slečem!
Moja roka sama hodi
v tirnicah navdiha.
Ona brzda konje, vodi
smisle v smer prepiha.

Zjutraj oglasi se zvonček
na prehitri uri.
Ni sledu o gongu, pesmi,
voz osi prekuri.
Konji v mirnem drncu
grejo nekam daleč. Stečem.
Jasen up po novem gongu
v sončen dan razvlečem.

Lidija Brezavšček - kočijaž