Tam na griču je bila zgrajena šola. Za vse rodove...

Zgrajena iz živih kamnov, z golimi rokami naših dedov.

A kamni so že skrhani in onemeli.

Učilnice prekril je čas, bolečina je prevzela upanje.

Zemlja je zaprašila prazne šolske klopi.

Dedi so ljubili potomce, v ukaželjne na poti vednosti.

Vaščani so imeli vizijo bodočnosti svojih otrok.

V njih je ostala svetost domovine, za vse rodove...

Dominantna je ta šola, v majhni vasici.

Je živa priča, čeprav na njenih vratih ni odtisov otroških rok.

A šola čuti - vso življenjsko energijo vaščanov v izgnanstvu.

Šolski zvonec ni zvonil. Prvošolčkov niti prvega šolskega dne ni bilo.

Sanje vaščanov o tlakovanju poti do griča, so se oddaljile.

Kamni se pogovarjajo, zrejo v nebo in sprašujejo.

Ptice odgovarjajo. Žvrgolijo zjutraj in zvečer, da oživijo učilnice.

Kamni pojejo in prosijo, da bi otroci prišli v njihov objem.

Šola vztraja na svojem mestu, kljub silam okupatorja.

fawzi