Kadar si dobre volje
me razvajaš kot kraljico
in postavljaš v središče igre.
Ko pa se preputiš mraku
sem zate samo kmet.
Z lahkoto me žrtvuješ
za svoje temne blodnje.
S prefinjeno taktiko
rokuješ z mojo psiho.
Ne vidiš; težko se sestavim
vsakokrat, ko me pohabiš
in vržeš med ščurke.

Zate sem le šahovska figura.
Črno-belo vlečeš poteze,
ki so v veselje in užitek tebi.
Premikaš me po šahovskem polju,
jaz pa te Preprosto Ljubim.

Prepuščam se tvojim muham,
na oltarju pa se pepelijo
pričakovanje, mladost, upanje.
Verjamem, da so zvezde najine
in je luna oranžna in velika.
Kadar sem kraljica na prestolu
je moj smeh mlad in zveneč.

Kadar me žrtvuješ kot kmeta,
jokam na bregu Ljubljanice.
Hočem objeti valove
se zliti s podobami hiš,
ki se ogledujejo v odsevih.
Utopiti stiskajoč obroč,
noro bobnanje v glavi.

Pa slišim tiho pesem.
Prisluhnem ji in se sprašujem;
je to pesem belega mesta
sonca, posejanega v meni,
vrbe pod katero sedim?
Besedilo je jasno; potegni potezo,
prekini igro s šah matom.

Tukaj, ob Ljubljanici spoznam!
Naredil mi boš uslugo,
če ne boš nikoli več prišel.
Končno vem kdo sem.
Vem, da sem boljši človek kot ti
in v meni je posejano sončno polje.

*

triglav