Sin časa
v globini, tam pod hudobijo
od nekdaj že gori drevo
nevidne ptice ga gasijo
mu v krošnji pojejo lepo
kjer kri priteče iz izvira
se v mokri zemlji zvija zlo
tam ogenj z vodo se prepira
in dan duši se pod temo
prav blizu, tam na rosni travi
se v žarkih lomi hudi čas
ki se nenadoma ustavi
in že izgine, a brez nas
le bukev se mu bridko smeje
v slovo pošilja mu spomin
in si želi, da bi ji veje
razvnel njegov prijazni sin
Zagonetnost morda ni tako nerešljiva. Pravico imam razumeti pesem po svoje in zato Sinu časa izrekam dobrodošlico :)
Lp, lidija
Malo nenavadna, a ne, Gregor?
Lidija, Sin časa se ti zahvaljuje za dobrodošlico :).
Lp Matjaž
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: maatjazh
- 17. 12. 2019 ob 11:34
- Prebrano 1009 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 208.04