Sin časa
v globini, tam pod hudobijo
od nekdaj že gori drevo
nevidne ptice ga gasijo
mu v krošnji pojejo lepo
kjer kri priteče iz izvira
se v mokri zemlji zvija zlo
tam ogenj z vodo se prepira
in dan duši se pod temo
prav blizu, tam na rosni travi
se v žarkih lomi hudi čas
ki se nenadoma ustavi
in že izgine, a brez nas
le bukev se mu bridko smeje
v slovo pošilja mu spomin
in si želi, da bi ji veje
razvnel njegov prijazni sin
zagonetna, lepa
urednica
Poslano:
17. 12. 2019 ob 19:44
Spremenjeno:
18. 12. 2019 ob 13:59
Zagonetnost morda ni tako nerešljiva. Pravico imam razumeti pesem po svoje in zato Sinu časa izrekam dobrodošlico :)
Lp, lidija
Malo nenavadna, a ne, Gregor?
Lidija, Sin časa se ti zahvaljuje za dobrodošlico :).
Lp Matjaž
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: maatjazh
- 17. 12. 2019 ob 11:34
- Prebrano 778 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 208.04
- Število ocen: 11