Roke

so žamet

rodovitno polje

kjer nikoli ne zmanjka

hrane za dušno bogastvo

in tudi fizično,

kar pomirja in rojeva

varnost in ljubezen

ki sta najbolj cenjena

od pamtiveka,

odkar se je človek

s človekom povezal

in obljubil večno zvestobo

tako plemenu kot ženski,

brez varnosti ni občutka

ki daje mir in veselje,

toda tudi nekatere ženske

ki pogosto padajo po stopnicah

si tega želijo,

le da živijo v utopiji,

da se bo morda nekoč

njihova trda roka

le spremenila

v princa na belem konju,

pa četudi so to samo sanje,

nikoli uresničene,

a kdo je svetovalec,

ki razlaga da nima smisla

proti veliki domišljiji,

ki se ne bo nikdar uresničila.

Ja, življenje ni potica,

res je, pa čeprav so to besede

znanca ima vendarle prav.

IŽ-lev