poglavje Janeza (do zdaj)

nisem najbolj pameten,

 

ne zelo kreativen,

 

ali kakorkoli privlačen.

 

neroden sem pri seksu

 

, pokvarim prve poljube

 

, grabim kot pedofil.

 

zanimiv sem toliko kot vrečka soli,

 

vse, kar imam reči, je luknja brez intelekta,

 

pestujem apatijo kot svoj prvinski instinkt.

 

noben preobrat ne sledi,

 

samo delil bom par stvari,

 

ki držijo.

 

kajle štosov se v naravi ne

 

pojavljajo, zato se bom držal tega.

 

nesposoben sem praktično pri vsem

 

, ne znam napisati koherentnega stavka, pa če je življenje odvisno od tega

 

, ničesar, kar bi bilo vredno, do zdaj nisem dosegel.

 

sem mamin sinko in atijeva najhujša ideja moškega,

 

živim pri starših in rinem proti 40im in

 

nikoli ne bom učakal penzije, kakor stvari stojijo.

 

noben preobrat ne sledi, obljubim.

 

to je samo pismo iskrene ventilacije.

 

nisem poželenje ljubezni, ampak očitno, ali srečno, sem fukabilen

 

, izkoriščen sem za seks in zavržen, ko je potreba po tem

 

, ne znam pravilno čutiti – zato hlinim vsako emocijo.

 

skoraj sem psihopat, ampak v stilu reve,

 

ubijal in tepel bi veliko, če bi imel predispozicije za to početje,

 

nekoč sem skoraj zadušil svojo sestro, medtem ko je spala.

 

sem podpovprečen pri vsem kar počnem,

 

mislim si, da sem boljši, ampak to je laž, ki si jo cementiram, zato da lahko dalje čečkam,

 

nikoli ne bom poznan ali sprejet ali cenjen in, presenetljivo,

 

me to niti malo ne moti.

 

do zdaj sem napisal preko dva tisoč pesmi

 

, do zdaj sem napisal eno in isto stvar 2000krat

 

, do zdaj še nisem dosegel presežka.

 

sem bolan in moji možgani naj bi funkcionirali drugače,

 

baje naj bi to koristilo pri kreativi, v resnici ni prednosti,

 

sem kreten kot vsak drug tip gamma samca, ki si dopoveduje, da svet ni pošten.

 

nobenega preobrata

 

, kot obljubljeno.

 

vse kar v koncu še lahko ponudim

 

je moj izhod,

 

brez aplavza –

 

v prostor memoriama.

 

poglavje Janeza bo obviselo v zraku,

 

brez nadaljevanja,

 

če bo vse po sreči.

 

 

 

kot vetrič,

 

zazibal bo hudič

 

v

 

sanje vso tisto znanje, ki

 

ne sme iti v nič.

 

a vseeno –

 

je spanje najbolj primitivno stanje;

 

zato,

 

naj konec bo

 

mlačen prav tako

 

in stlačen v rime, kot

 

truplo v zemljó.

naprimerjanez

Komentiranje je zaprto!

naprimerjanez
Napisal/a: naprimerjanez

Pesmi

  • 06. 12. 2019 ob 10:07
  • Prebrano 388 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 14.8
  • Število ocen: 3

Zastavica