Na koncu večera me čaka,
sedi in se tiho smeji
nasmeh njegov je večnost
in čas v očeh mu žari.
Le kaj je tisto kar iščem,
v pozabljenih dneh in nočeh,
ko mislila sem, da edino kar šteje
je neskončen smisel stvari?
Ko bolje pogledam,
se tiho zavem -
minljivost je zgolj iluzija,
ki na robu reke ribe lovi.
Pa vzamem v roke posodo
in ribo na krožnik si dam,
še njemu ljubezen postrežem
in skupaj skoz sanje odideva stran.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dunja Indah
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!