Ko mi po mačje
zadiraš krempelj za krempljem v hrbet
si domišljam
da lebdim nad odprtimi grobovi
kjer moje mezenje rojeva rdeče rože
in se moja koža lepi na gole lobanje
Ko mi piješ
kri iz prsnih bradavic
zaprem oči in vidim pokol kitov
kjer moj krik preglasi sirene vseh ubijalskih čolnov
Ko mi treš kost za kostjo
zbežim nazaj v rojstvo
v mehko in brezskrbno sredico
da se lahko kasneje
neslišno čisto sam
vrtim na morilskem kolesu v zibajoče valovanje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Janez Virant
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!