Prekrasna spet očem se prikazuje
podoba meni ljubega dekleta
v otožnost zdaj spet duša je odeta -
po njej, bolehni, toži se vse huje.
A nje ob meni ni, zato ne čuje
teh stihov nje nevrednega soneta
in vzdihov koprnečega poeta
in vsega, kar srcé ji beseduje.
"Tvoj glas, pogled - božanska atributa,
beseda tvoja - sveto obhajilo
bližina tvoja - čudežno zdravilo
in hod tvoj pot, ki s srečo je posuta."
V tišini svoje sobe pišem stihe
množim, preštevam vse tožeče vzdihe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!