POGLED  IZ  VIŠIN

Izpod mogočnih vej drevesa

gledam na zamreženo nebo

veje zatirajo čistost pogleda

ujeti smo kot zver v  kletko.

Nad menoj prostranstvo širi svoja krila

a telo pod težo neba in obzorij

nemočno gleda čuti vso to veličino

v sebi čutim mravljinski konzorij.

Slišim salve okoliških čričkov

veselijo se ponovnega življenja

kaj sem jaz kot človek  doprinesel

v vsem početju slabši sem kot stelja.

Vnašam vase notranjost drage mi osebe

ne vidim njenega telesa in oblin

ob sebi čutim vesoljno moč zadnje mene

iz te zemlje in telesa bova prešla v spreobrnjenje.

tomi