Napisala bom pesem

v njej ne bo črnih oblakov

in pod nebom ne bom čakala

z na pol odprtim dežnikom

in ne bo mi potrebno razmišljati

kam bežati če bo neurje hudo

in me bo prašilo iz vseh strani

a če bo večno sonce potem

bom zopet razmišljala kje

so veliki odprti dežniki

ki pod seboj pogoltnejo glave

ki mislijo da vedo veliko

in se na veliko nalivajo

z vsemi mogočimi

hladilnimi tekočinami

da izgledajo, kot da so

hladilnik samemu sebi

in masa v telesu hladi

in znižuje vročinski pekel.

Brez dežja in brez sončne pripeke

tam nekje vmes, ko je za zdržati

tam nekje bom umirila svoj korak

in počasi bom šla naprej.

Tako počasi, da me nikjer

ne bo več bolelo.

Ne v nogah in ne v križu.

O dan, bodi lep in dober.

IŽ-lev